Krhki piškoti z limono

Krhki piškoti z limono in mandeljni.

 

Ob koncu zime smo si zaželeli že malo bolj poletnih okusov. Tisti, ki imate limonovce še skrite po garažah, jih boste že kmalu spet premaknili na prosto, pred tem pa boste morali obrati zadnje limone, ki so ostale po vejah. S tem boste limonovcu omogočili, da se bo bolje pripravil na naslednje cvetenje. Kako omamen je vonj po komaj obranih limonah! Da pa ne bi limon samo ožemali v limonado, smo se odločili, da poiščemo preprost recept za limonovo sladico.
Tanja je sprejela izziv in navdih poiskala v sicilski tradiciji.
Sicilija je otok, ki ga prežemajo mnogotere tradicije. Na njem so se zvrstili številni gospodarji in trgovci z vseh vetrov, vsak je za sabo pustil nekaj vplivov, pa naj bodo to kulturne rastline ali znanje pri pripravljanju jedi. Danes bi sicilsko kuhinjo lahko označili za talilni lonec mediteranskih kuhinj, saj bomo pri njih našli predelane recepte z Bližnjega vzhoda, iz Severne Afrike in nekoliko bolj severnih dežel. Sicilija je tudi izredno rodovitna dežela, bogata s polji in sadovnjaki.

 

 

Mandlji

V krhko testo je Tanja zamesila tudi mandlje, ki so osnovna sestavina za amarette, mandljeve piškote iz beljakov in sladkorja, pa tudi za mnoge druge slaščice. Divji mandljevec so iz Grčije na Sicilijo zanesli že Feničani. Rimljani so mu potem pravili kar „grški oreh“, njegov sadež pa so morali speči, da so uničili strupene snovi v njem. Sčasoma so iz divjega mandljevca vzgojili drevo, katerega sadeže poznamo še danes.
Baje so si amarette izmislili Arabci, ki so jih zanesli na Sicilijo, od koder so se potem v renesansi naglo razširili po vsem Apeninskem polotoku vse do severa pa tudi do Provanse in Španije. Za njihov razmah je bila verjetno zaslužna tudi njihova obstojnost, saj ne vsebujejo mlečnih maščob. Nasploh so bile v renesansi najboljše slaščice pogosto sestavljene samo iz zgnetenega suhega sadja in medu ali kanditov.

 

Limone

Med značilne sicilske pridelke prav gotovo lahko uvrstimo limone in druge agrume. Sadovnjaki z limonovci in oranževci so stoletja dolgo omamljali popotnike s severa, ki so jih ovekovečili v pesmih in pripovedih. Goethe je na primer opeval zemljo, kjer cvetijo citronovci, med temnim listjem blestijo zlate pomaranče, po sinjem nebu pihlja blag veter, ponižno brsti mirta, v višine raste lovor …
Čeprav je limonovec kot kulturna rastlina v Južni Italiji dokumentiran razmeroma pozno, se na tem območju že kakšno tisočletje počuti kot doma. Najprej se je uveljavil v kuhinji, šele v 17. stoletju pa so ga začeli jezuiti gojiti bolj intenzivno, s čimer so iz tega sadja naredili zelo dobro izvozno blago. Dolga stoletja je posest z limonovci veljala za stabilen vir dobička.
Na žalost se v zadnjih desetletjih zaradi nizkih odkupnih cen in podnebnih sprememb površine z limonovci zelo krčijo, v zadnjih petnajstih letih kar za polovico. Zaradi konkurence poceni severnoafriških in španskih limon se lokalni pridelovalci odločajo za značilne sorte z zaščitenim poreklom in ekološko pridelavo. Mogoče se zdi težava oddaljena, vseeno pa vam priporočamo, da med nakupovanjem poiščete poreklo sadja (če ga boste zasledili, ponekod ni več izrecno navedeno!), verjetno boste odkrili marsikatero zanimivost o hrani, ki jo polagate na svojo mizo.

 

 

limonovi-piskoti

 

Recept za mehke limonove piškote

Priprava teh mehkih limonovih piškotov je izredno hitra in preprosta, priporočamo vam jo za takrat, ko se vam nepričakovano napovejo gostje ali pa res nimate prav veliko časa za peko. Zadostovalo bo namreč le slabe pol ure za pripravo in 20 minut peke.
Rezultat bodo piškoti, ki dišijo po mandljih in akacijevem medu ter so prepojeni z limono. Tanja je mandljem dodala limono, lahko pa bi izbrala tudi druge arome: pomarančo, cimet, kakav …

 

 

 

limonovi-piskoti

 

Recept: Tanja Tuta