Solata iz gomoljnic, kutine in hrustljavega piščanca

Odlična, polnovredna solata iz gomoljnic, kutine in hrustljavega piščanca. Dežnik v roki, meglice nad strehami, listje na tleh. Povsod se že razlega tisti znani vonj po trohnobi. Oktober je in vreme nas nanj neumorno opominja. Hitimo, da nas ne bi prehitel mrak, pa vendar prihaja ta čedalje bolj prehiteva, njegova vlaga se čedalje bolj ostro zajeda pod naše obleke. Ob prihodu domov je najlpše, če si lahko zakurimo v peči, se na kavču malce pocrkljamo z mačkom, ali pa preprosto popijemo dišeč čaj in na oknu opazujemo osvetljeni zahod, ki ga naglo prekriva tema. Jesen nas navdaja z željo po toplih, prijetnih jedeh, ki nam pogrejejo tako želodček kot srce. Vlažne ulice in mrleči dež se tako umaknejo nekam daleč stran, omamne vonjave pa nas popeljejo v prijetno družinsko druženje.

Recept za solato
Solata iz gomoljnic, kutine in hrustljavega piščanca

Letošnjo jesen smo se s pomočjo Jerneja s kuharskega bloga Jernejkitchen posvetili kutinam. Te sadeže, ki jih ponavadi najdemo v sladkih receptih, smo uporabili pri pripravi priloge za piščančje meso. Pogosto se namreč dogaja, da zraven mesnih jedi ponujamo enolične, da ne rečemo dolgočasne priloge: krompir ali riž, solato in kakšno kuhano zelenjavo. Tokrat smo v mešanico gomoljnic dodali še bučo in kutine ter jih skupaj s piščancem spekli v pečici. Piščanca smo potem še popekli na kutinovem želeju (recept za njegovo pripravo najdete tukaj), kar je celotnemu receptu dalo še bolj zanimiv sladko slan priokus. Zelenjavo smo vmešali v bulgur, ki ga lahko po želji zamenjate s kvinojo.

Bulgur izhaja z Bližnjega vzhoda, kjer ga poznajo že več tisočletij. Gre za vnaprej poparjeno ali pokuhano durum pšenico, ki zaradi takšnega postopka ohrani precej več vlaknin kot druga rafinirana žita. Zaradi prej omenjenega postopka se bulgur odlikuje po hitri pripravi.

Glavna sestavina bulgur
Polnovredna solata iz gomoljnic, kutine in hrustljavega piščanca

Kvinoja pa je žitaricam podobno seme, ki jo sicer pogosto najdemo uvrščeno med žita, vendar je prej v sorodu s špinačo in peso kot s pšenico in ržjo. K nam je šele pred nekaj leti prišla iz Južne Amerike, kjer so jo Inki imeli za sveto rastlino. Od žit se namreč razlikuje predvsem po visoki vsebnosti beljakovin (14 %), kar je bilo za predkolumbovske civilizacije izredno pomembno. Danes je tudi zelo cenjen vir kalcija, magnezija in železa, še zlasti za tiste, ki ne uživajo mesa ali mleka. Ob kuhanju se seme odpre, prepoznamo ga po belih obročkih, ki so del strukture semena.